V iskanju notranjega miru

Spadam med ljudi, ki veliko razmišljajo. Vedno imam polno glavo, četudi mi včasih to ne ustreza in ni niti malo produktivno.

Ker je bil ta notranji hrup zmeraj prisoten, sem se nekoč neudobno počutila v tišini. Delala me je nemirno, zato sem tudi veliko govorila. Če je v pogovoru nastopila tišina, sem morala nujno vseeno nekaj reči, četudi je bilo čisto nepotrebno. Težko je bilo biti s svojimi glasnimi mislimi. Izogibala sem se situacijam, ki bi do tega privedle.

Potem pa je prišlo eno najbolj stresnih obdobij mojega življenja do zdaj, ko sem živela v ogromnem Shanghaiju, kjer tišina in mir praktično ne obstajata. Promet. Popravljanje cest. Na javnih krajih vsi gledajo videoposnetke brez slušalk. Milijone ljudi in milijone glasov, kamorkoli greš. Vse skupaj je postalo malo too much in moje zdravje je začelo pešati. 

Pogosto sem bila utrujena, hkrati pa sem bila zelo nervozna, napol hiperproduktivna in napol upešana. Hotela sem samo MIR. Ampak ta, v obliki mirnega okolja, naenkrat ni bilo več na dosegu roke. Tako sem začela mir iskati znotraj sebe.

Notranji mir sem si predstavljala kot stanje brez misli.

Na vsak način sem želela utišati svoje nemirne misli, a moja glavna ugotovitev na poti iskanja tišine je bila, da tovrsten “hrup” v obliki  brenčečih misli ne rabi biti vsiljivec in sovražnik. 

Misli, še posebej glasne, so lahko nadležne. In kljub raznovrstnim novodobnim prepričanjem, da lahko vplivamo na to, o čem in kako bomo razmišljali, raziskave s področja nevroznanosti kažejo, da se misel pojavi, še preden se zanjo zavestno odločimo. Odgovorni pa smo za način, na katerega se odzovemo na določeno misel in na odnos, ki ga do misli gojimo na splošno.

Stanje brez misli se mi skoraj nikoli ne zgodi. Poznam ljudi, ki se jim. Poznam pa tudi ljudi, ki so kot jaz in imajo večino časa polno misli. To je čisto normalno in razumljivo, saj smo konec koncev ljudje in s tem razmišljujoča bitja. Notranji mir enostavno ni stanje brez misli. Ker to stanje ne more trajati, medtem ko si za notranji mir želimo, da nas spremlja vsaj večino časa.

Vsi zvoki se pojavijo znotraj tišine. In enako velja za misli. Nič ni narobe, da jih imamo in ni cilj, da se jih znebimo. Lahko ozavestimo dejstvo, da gre le za vsebino znotraj vseprežemajoče tišine. In lahko ozavestimo to tišino, ki JE venomer prisotna. Lahko tudi opazujemo svoj odnos do lastnih misli in občutkov. In nato lahko opazujemo, kako se preko poglobljene zaznave vsega, kar smo in vsega, kar je, ta odnos spreminja.

Moj odnos z lastnim umom je še vedno v izgradnji. Ne zmorem čisto vedno biti sama s sabo. Ampak vsebina tega bloga prikazuje, kaj sem, zahvaljujoč redni praksi joge, spoznala do zdaj.

Si se iz zapisa naučil/a česa novega? Deli blog s tisimi, ki bi jih prav tako uspel navdavniti:

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on email

V tem zapisu

Še več o jogi v pisani besedi:

Tantra joga (pa ne tista taseksi)

Tantra je beseda s seksi konotacijo. Zgodbo o tem, kako je stara klasična tantra – tradicija, ki tantrike vodi po poti odkrivanja svoje prave narave

Vinyasa joga: kaj, zakaj, kako?

Začetek druženja z jogo je divji. Želiš si nekaj narediti zase. Želiš pomigati. Tudi o meditaciji in dihalnih vajah slišiš same dobre reči. Ampak kako

Kaj je joga: mudra

Mudra je še en skrivnostni del jogijske prakse. Poznaš tisto že stokrat prikazano podobo jogija, ki s prekrižanimi nogami sedi na kamnu, konica kazalca je

Kaj je joga: mantra

Pod besedo “mantra” si predstavljamo vso petje in govorjenje tistih nerazumljivih zlogov med prakso joge. Om. Šanti. Itd. Čeprav se besedo “mantra” te dni uporablja